Uporabno

Če lahko odpustiš sam sebi, karma izgine

Objavil: pokukajsi | 08.07.2020

Če si lahko odpustite, karma preprosto izgine. To še enkrat dokazuje, kako močni smo.

 


 

Vsem, ki so nam povzročili bolečino, moramo odpustiti, tudi če se nam zdi, da je to, kar so storili neoprostljivo.

Ne odpustite, ker si zaslužijo odpuščanja, ampak, ker ne želite več trpeti te bolečine vsakič, ko se spomnite, kako so vas prizadeli.

In ni pomembno, kako so vas užalili - oprostite jim, če ne želite več trpeti.

Odpuščanje je potrebno za vaše duhovno ozdravitev. Odpuščate, ker ste sočutni do sebe.

 

Fotografija je simbolična

 


 

Odpuščanje je manifestacija ljubezni

Za primer vzemimo ločeno žensko. Predstavljajte si, da je bila poročena deset let in se nato sprla z možem zaradi nekega groznega dejanja. Ločena je in iskreno sovraži svojega moža.

Že samo omemba njegovega imena povzroča krče v trebuhu in ji sili na bruhanje.

Čustveni strup je tako močan, da nima moči pogoltniti tega občutka.

Potrebuje pomoč in gre k psihoterapevtu.

Pravi: "Žalostna sem. Vse v meni vre v jezo, ljubosumje in zamer. Takšna stvar je neoprostljiva! Sovražim tega človeka!"

Psihoterapevt odgovarja: "Tega čustva se morate znebiti, pogovarjati se, znebiti se jeze. Sprostite svoje draženje: vzemite blazino in jo pretepajte, raztrgajte! Naj se izzove vaš bes!˝

Vse lažje je. Žena je psihoterapevtu dala sto dolarjev z besedami: "Hvala, zdravnik! Zdaj sem veliko boljša oseba!

Prvič po dolgem času se začne smejati.

Zapušča pisarno in ugiba, kdo hodi po ulici ob njej? Ob pogledu na bivšega moža njen bes izbruhne veliko glasneje kot prej.

Kakor strela, spet odhiti k psihoterapevtu, potisne še sto evrov in naredi še eno "seanso".

Izbruh čustev v tem primeru lahko prinese le začasno olajšanje.

Da, človeku pomaga, da se znebi nekaj svoje jeze in se nekaj časa se počuti bolje, toda sama rana se ne zdravi tako.

Edini način za celjenje rane je odpuščanje. Ta ženska mora svojemu bivšemu možu odpustiti za žalitev.

Kako vemo, ali smo osebi resnično oprostili?

Srečanje z njim/njo ne prebuja več starih občutkov. Ime te osebe ne povzroča več čustvenih reakcij.

Z drugimi besedami, dotikanje rane ne povzroča več bolečine - pomeni, da smo res odpustili.

Seveda, brazgotina ostane v čustvenem telesu prav tako, kot na koži ostane sled o rani.

Kar se je zgodilo, ostane v spominu, saj se spomnite vsega, kar ste doživeli, vendar se je rana zacelila in ne boli več.

Morda boste zdaj pomislili: »To je enostavno reči, odpuščajte drugim! Bodi vesel, vendar ne deluje. "

Imamo več sto razlogov in izgovorov, zakaj ne moremo odpustiti. A ni tako.

Resnica je, da ne znamo odpustiti, ker smo navajeni, da ne odpuščamo.

Nikoli nismo poskušali odpustiti.

Bil je čas, ko je bilo odpuščanje v krvi- ko smo bili še otroci.

Preden smo se okužili s splošno duševno prizadetostjo, smo brez kakršnega koli truda odpuščali in to se je zgodilo samo od sebe.

 


 

Običajno odpustimo skoraj takoj.

Opazujte otroke, ki se igrajo skupaj: prepirajo se, celo pretepajo, nekdo s solzami v očeh teče k materi:"Mami, udaril me je!"

Obe mamici priredita dramo, otroci pa se v petih minutah že igrajo skupaj, kot da se nič ne bi zgodilo.

In njihove matere?

Sovražijo druga drugo vse življenje!

Bistvo sploh ni v tem, da se moramo naučiti odpuščati - to lahko storimo že tako po rojstvu.

Toda kaj se zgodi? Seveda se sčasoma preprosto navadimo odpuščanja.

Kakršno koli žalitev nam človek naredi/pove - mu ne bomo odpuščali ničesar na svetu, izbrisali ga bomo iz svojega življenja za vedno. Začne se vojna sebičnosti.

Zakaj? Ker kadar ne odpustimo, to krepi naš občutek lastne pomembnosti.

Resnična težava je ponos. Ponos in ljubezen v nas dodata gorivo v ogenj žalitve, da je ˝nemogoče˝ odpustiti!

Poleg tega smo navajeni trpeti samo zato, da kaznujemo tistega, ki nas je užalil.

Obnašamo se kot majhni otroci, ki histerično kričijo samo zato, da bi dobili pozornost.

 


 

Vrzi ponos v smeti, vrzi ga!

Pozabi na lastni pomen in samo prosi za odpuščanje.

Najprej naredite seznam vseh, za katere mislite, da bi morali prositi za odpuščanje, nato pa se vsem opravičite.

Če nimate časa ali priložnosti, da bi koga videli, ga pokličite, prosite za odpuščanje v svojih molitvah ali v sanjah.

Nato sestavite seznam vseh, ki so vas užalili - tistih, ki bi morali vprašati vas za odpuščanje.

Oprostite vsem, zavedajte pa se: karkoli so storili, nimate ničesar skupnega. Ne pozabite, da vsak sanja svoje sanje.

Prej ali slej boste spoznali, da si morate odpustiti za vse rane in jezo, za vsa trpljenja, ki ste si jih povzročili sami.

 


 

*D.H.

 

 

 

Fotogalerija