Še vedno se spominjamo potresa, ki je marca prizadel Zagreb, kot da bi bil včeraj...

Babica Marinela Burek iz klinične bolnišnice v Zagrebu, si bo to nedeljo za vedno spomnila.

˝Marinela Burek, ki je ravno v nedeljo zjutraj končala svojo prvo 24-urno izmeno, je v porodnišnici, kjer dela, povedala kaj se je dogajalo tisto jutro.

Delila je svoje izkušnje kako so izgledali ti uničujoči potresni trenutki,˝ so dejali na Facebook strani hrvaške babiške zbornice.

Njena vas bo pretresla, obenem pa vas spomnila na to, kako požrtvovalne, pogumne in zveste so medicinske sestre in babice.

So dobre vile, ki si zaslužijo naš največji in najglasnejši aplavz - bravo!

Preberite si izkušnjo Marinele Burek v KB Mercury o tem, kaj pomeni biti babica med potresom.

Fotografija je simbolična

˝Nedelja, 22. marec 2020, 06:10.

Prvo 24-urno dežurstvo se počasi bliža koncu ...

Očitno utrujeni preverjamo če smo vse storili pravilno in smo predali izmeno našim prihajajočim kolegom.

Instrumenti izprani in pripravljeni za sterilizacijo, omare: napolnjene z zalogami, površine: prebrisane, jutranji CTG opravljen in izmerjena temperatura.

Ena nosečnica v aktivnem porodu, dobro napreduje, vendar še ne upamo sprožiti poroda, glede na to, da imamo še pol ure časa.

Odločim se, da obiščem eno gospodično, ki sem ji zvečer prej pomagala pri porodu, da preverim, kako se počuti in si pred odhodom izmenjava nekaj besed.

Po desetih minutah prijetnega pogovora se pozdraviva in želim ji srečo v upanju, da se bo spet vrnila k nam, ko odprem vrata sobe in potem se je začelo.

6:24, najprej glasni grom, nato zibanje bolniških postelj, sten in hodnikov ...

Bilo je, kot da bi stal na ogromnih železnih bombonih, ne na betonski in železni zgradbi ...

Sama se nisem povsem zavedala, kaj se je zgodilo v teh desetih sekundah, vendar sem vedela, da moram ostati mirna.

Kmalu po prvem potresu smo bili vsi na hodnikih s prestrašenimi obrazi. Poskušali smo umiriti nosečnice in novopečene mamice, ki so v naročjih imele novorojenčke.

Šla sem v porodno sobo, kjer je kolegica mirila jok, prestrašene nosečnice, ki je ravnokar rodila prvega otroka.

Potem je prišel ukaz evakuacije, vsi, ki so bili na izmeni in tudi tisti ki smo že opravili svojo izmeno smo stopili skupaj opravili svoje delo.

Medtem ko so nekateri usmerjali ženske in jim dajali odeje, da jim ni bilo hladno, smo trije ostali v porodni sobi in zbirali pripomočke, zdravila, zaloge in otroške plenice, saj so nam povedali, da sta dve nosečnici na parkirišču, pripravljeni za porod, a iz varnostnih razlogov ne moreta vstopiti v porodnišnico.

Mislila sem si, da me potrebuje, potrebujejo mojo moč, mirnost in znanje.

Po nekaj intenzivnih minutah se nam je spet streslo pod nogami in moj materinski čut in jaz se pogledava in brez besed vem, kaj mislim.

Odločitev, da kljub vsemu ostane s to materjo, je zdaj močnejša kot kdaj koli prej.

Zaprta v porodni sobi se osredotoči na svoje bolečine in stiske, jaz pa nanjo in na napredovanje poroda.

V ozadju glasno zvoni telefon, nekdo teka od enega konca hodnika do drugega.

Pojavile so se nove šokantne novice o uničujoči sili potresa. Napor + trudom in mali deček nam je bil vedno bližje. T

emni pramen se je sramežljivo pojavil z vsakim naslednjim pritiskom, materino obnašanje pa je kazalo, da bo rodila hitro.

Ves strah in skrb za svoje bližnje, sorodnike in sodelavce so padli v drezno.

V naslednjih dveh potiskih je fantek ugledal luč dneva. Kot da se je vse na enkrat umirilo.

Adrenalin je popustil in pustil, da so potlačena čustva stekla.

Mati je jokala, potem pa sem jokala tudi jaz od ponosa in sreče, ker smo živi in nepoškodovani preživeli to nesrečo, v kateri smo doživeli rojstvo novega življenja.

V tistem trenutku smo videli, kako se pred vrati skrivajo naši dragi sodelavci, v še vedno solznih očeh smo si po številnih objemih in čustvih zaželeli drug drugemu le zdravja in upanja na boljši jutri,˝pravi.