Leon Grgić se ni ločil od svoje Dolores. Trenutno živi zadnje dni v bolnišnici Novi Marof zaradi raka. Zaradi strahu, da bi se okužil s korono, ga osebje ne izpusti svoji umirajoči ženi.

 
Ko smo pred dvema letoma izvedeli za diagnozo, me je prosila le, da sem z njo do zadnjega diha.

In zdaj se izkaže, da sem jo zamenjal kot psa in odšel.

Pomagajte mi, to me preganja, je zavpil Leon Grgić iz Varaždina.

Njegova žena Dolores Malinar je trenutno v bolnišnici v Novem Marofu in žal nima možnosti preživetja.

Tam bo preživela zadnje dni. Zaradi kronanja virusa obiski niso dovoljeni in Leon ne more izpolniti njene edine želje.

Skupaj sta že 27 let in kot pravi Leon, sta se ljubila od prvega dne.

Spoznala sta se, ko je delala v Varaždinskih toplicah, on pa je prišel na rehabilitacijo po vojni.

Od takrat sta nerazdružljiva - eden tistih parov, ki skupaj delata in delita vse, zaljubljena po vseh teh letih tako kot na začetku.

Njuno idilo je motil njen pljučni rak, diagnosticiran pred dvema letoma.

Spomnim se, kot da je bilo včeraj. Sedeli smo na tistih klopeh pred bolnišnico...

Vir: Facebook

Jokal sem bolj kot ona, čeprav jo je premagal neznosni strah. Zdravniki naju niso zavedli.

Takoj so rekli, da se ne bo mogla pozdraviti in da lahko živi od nekaj mesecev do nekaj let in da tega ni mogoče določiti, ker je vsak organizem drugačen.

˝Želela je umreti doma in ne v bolnišnici - le če bi morala. In res, ne vem, kolikokrat sem se v tem času oddaljil od nje.

Naredil sem vse zanjo, jo kopal, jo nosil na rokah, zavijal v posteljo, hranil…,˝ pravi Leon.

Dolores je bila sprva v bolnišnici na zagrebškem Jordanovcu. Bila je na kemoterapiji, ki jo je težko prenašala.

Kljub temu si je po nekaj mesecih opomogla in tumor se je skrčil. Vendar pa to stanje ni trajalo dolgo.

Že na eni prvih kontrol so jim zdravniki povedali, da se je tumor ponovno aktiviral, da pa ga bo zdaj prizadel blažji, vzdrževalni način zdravljenja.

Po tem je Dolores postala nekako pozabljiva. Pogosto se ni mogla spomniti najosnovnejših stvari.

Vsi so nam rekli, da je to posledica kemoterapije in da je to normalno. In potem je začela hoditi bočno, ko je hodila.

Odhiteli smo k zdravnikom.

Glava ji je bila polna metastaz - je obupno rekel Leon. Premestili so jo na Inštitut za tumorje. Izpostavili so jo sevanju.

Vedno bolj je bila slaba in nemočna.

Pred tem je med zdravljenjem s kemoterapijo nekako uspela vsaj malo okrevati, dovolj, da se je postavila na noge.

Bila je srečna, dokler je lahko zdržala. Vedno je govorila, da bo raje mrtva kot v plenicah, in bala se je, da bo izgubila dostojanstvo.

Toda po sevanju so se razmere spremenile. Hodila je lahko vedno manj in kmalu je prešla na sprehajalca, iz sprehajalca pa na voziček.

Ko ni mogla več niti v invalidskem vozičku, sem jo nosil v naročju.

Na koncu je postala popolnoma dementna, toda tudi takrat je imela lucidne trenutke, zato me je, ko sem jo nosil, pogosto vprašala:

"Ali lahko, nisem težka?", s slozami v očeh pravi Leon.

Par ni obupal. Leon je plačal medicinskim sestram, da so prišle na dom in storil je vse, da je Dolores prišla domov, ker je ona hotela, bolnišnica pa ji je grozila. In tako do pred nekaj dnevi.

Leonova ljubljena žena je začela čutiti ogromno bolečine.

Sploh je ni mogel obrniti, ne da bi se v tem času prebil skozi pekel.

Medicinske sestre so imele svoj delovni čas in osebje za paliativno oskrbo jima je pomagalo in ko so vsi odšli, se je Leon počutil nemočnega.

Nisem več mogel gledati, kako strašno boleče je bilo.

Uspeli smo se dogovoriti, da greva v bolnišnico, seveda z mojo trdno obljubo, da bom ves čas tam.

Vem, da lahko paliativna oskrba traja tudi 24 ur pri bolnem družinskem članu. Mislil sem, da delam pravilno. Poklical sem rešilca.

Odpeljali so jo v Novi Marof, jaz pa sem se peljal za njimi.

Ko sem prišel iz avtomobila, nisem mogel dihati, ko sem slišal, kaj mi govorijo.

Pred mojimi očmi se je zameglilo in v glavi mi je samo odzvonilo: "Koronavirus, ne moreš biti zraven, pojdi domov." Nočna mora, " je rekel Leon.

Začel je klicati vse telefonske številke, ki jih je imel, besno, pri ljudeh, za katere je menil, da bi mu lahko pomagali.

Odgovor je bil vedno enak - takšna so pravila. Ničesar ni bilo mogoče storiti.

Zaradi strahu pred okužbo virusa pacienti ne morejo imeti biskov.

Vse sem jim predlagal. Hotel sem plačati za test korone, plačati za stanovanje poleg njene sobe, hotel sem celoten izpit.

Nič. Razumem njihove pomisleke glede okužbe in stroga pravila, ki so zdaj na voljo, in vse to spoštujem.

Nikoli ne bi šel v bolnišnico kar tako, ne da bi bil testiran. 

Vendar se nikakor ne morem sprijazniti s tem, da ni rešitve zame in za mojo drago ženo - pravi Leon.

Zdravniki so mu dovolili, da jo pokliče na svoj mobilni telefon, nato pa ji je dal telefon.

Dolores je uspela povedati le.:"V redu".

Leon je prepričan, da je prestrašena in osamljena. 

˝Želim si le, da ji ob zadnjem izdihljaju stisnem roko in ji zaželim srečno pot, ˝je dejal skrbni mož.

Še vedno verjame, da se bo zgodil neki čudež in da se bo njegova/njena želja uresničila.