Ganljivo

Na dan, ko izgubimo mamo, izgubimo tudi del duše

Objavil: pokukajsi | 12.02.2020

Ne glede na to, ali se zgodi nepričakovano ali predvidljivo, je smrt ljubljene osebe lahko mučna, še posebej, če prizadene nekoga, tako dragocenega v življenju vsakogar, kot mamo.

 


 

Pravzaprav je žalovanje nad staršem eden najtežjih preizkusov, s katerimi se lahko srečamo otroci.

Običajno gre za starost, bolezen ali hude nesreče; so preprosto dejavniki, nad katerimi nimamo nadzora.

Ob žalovanju moramo biti odločni, da bomo sprejeli, da smo z izgubo matere izgubili tudi del duše.

Da bi lajšala svoje težave, poslušala naše težave ali nas preprosto pomirila s svojo prisotnostjo, je mati resnično večna zaupnica našega življenja, ki je lahko pravi balzam za naše srce.

S kombiniranjem modrosti in dobrosrčnosti ugane, kaj je narobe in ne da bi izrekli besedo, vedno poiščite način, kako nas potolažiti.

Poleg svoje vzgojne vloge je predvsem prijatelj, svetovalec in glas razuma za svoje otroke;

 

Fotografija je simbolična

 

 

kajti ne glede na našo starost smo in vedno bomo njeni otroci, tisti, za katere se ne bo nikoli obotavljala žrtvovati sebe, na račun svojega dobrega počutja.

Tako označuje svojo navzočnost v našem vsakdanjem življenju na neizbrisen in nespremenljiv način, da nas opomni, da nikoli nismo sami, tudi po njeni smrti.

Ko izvemo grozne novice se zdi, da se je svet zrušil na nas, in normalno je, da bomo čez nekaj časa dvignili glavo, našli trden steber, pomirjujočo prisotnost, močno ljubezen, kakršna je bila naša mati .

Na žalost je to težko raziskovanje, ker očitno nihče ne more nadomestiti navzočnosti matere, vendar se življenje nadaljuje in človek se mora naučiti živeti brez tega, potrudite se in ne pozabite, da njegova telesna odsotnost ni razlog za nasprotno, predajte se:

za žalujočo osebo je treba vedeti, kako obnoviti lastno čustveno identiteto.

Nikoli ne pozabimo smrti ljubljene osebe, samo navadimo se je.

 

 

 

Ko je omotica prvih dni premagana, se tu začne resnično delo na sebi.

Preizkus, ki ga je postavilo življenje in nas naučilo vstati brez pomoči matere, ki je že od nekdaj tam, matere, ki bi, če bi bila prisotna, lahko ublažila trpljenje, povezano s tem težkim trenutkom.

Postopoma in oboroženi z močjo in pogumom moramo zato sprejeti žalovanje, ki je kljub strašnemu trpljenju, ki ga spremlja, bistven korak v koraku naprej.

Ne smemo pozabiti, da se bolečina poleg izgube ljubljene osebe sooči tudi z novo resničnostjo: lastno smrtnostjo.

Če izgubimo tisto, kar smo šteli za večno, se bolj zavedamo, da ima življenje vsakogar konec in da se lahko zgodi kadar koli.

Fotogalerija