Luka si je na kmetiji nabral nemalo oboževalcev.

Čeprav so se z brati Klobasa dogovorili, da se bodo srečali v velikem finalu, si sam te velike nagrade za prvo mesto ni tako želel kot recimo laskavega naslova zmagovalca.

Pa poglejmo kaj pravi Luka...

Kakšni so bili občutki po porazu glede na to, da ste z eno roko že segali po nagradi 50.000 evrov?

Vrhunski, saj sem prišel zelo daleč in sem lahko le ponosen nase. Po odločilnem boju pa sem videl le še svoj dom in čutil sem že domotožje.

Je bil tudi to del taktike z dvojčkoma, da na koncu zmaga pripade njima?

Ne, takšnega dogovora nismo imeli. Dejansko pa smo se menili, da si bomo prizadevali, da pridemo skupaj do konca, nato pa naj zmaga najboljši.

Vama bosta dvojčka dala morda kakšno tolažilno nagrado za skupno sodelovanje?

Verjetno ne. Tega nisem niti želel niti jima nisem rekel.

Denar pride in gre in denarja bo vedno dovolj.

Tudi nisem prišel po denar, temveč po izkušnje. Žal mi je le, da nisem dobil naziva zmagovalec Kmetije 2019.

Morda se bom prijavil na avdicije.com, želim si pa tudi snemati reklame.

Razmišljam tudi, da bi nadaljeval šolanje, morda na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Rad nastopam in nisem sramežljiv, zato razmišljam, da bi v prihodnosti postal igralec ali pa radijski ali televizijski voditelj.

 

 

 

V šovu ste tudi veliko peli. Se vidite morda v glasbi?

To smo se malo šalili. Sicer igram klavir že 12 let, a to predvsem zase.

Velikokrat sem nastopal v glasbeni šoli, a za glasbeno kariero potrebuješ več kot le znati igrati na klavir, torej tudi avtorsko pesem.

Čigavo pesem ste potem peli v šovu?

S Tilnom sva naredila priredbo Challeta Salleta.

Bil je vesel, nakar sva ga vprašala, ali bi morda skupaj posneli priredbo, a naju je zavrnil, da nima časa.

Kako so vas pričakali domači po dveh mesecih?

S piknikom, jokom in veseljem.

Ste nemudoma srečali tudi svojo drago, ki je, sodeč po pismu, ki vam ga je poslala, že komaj čakala, da vas vidi?

Da. Marina in mama sta me bili najbolj veseli. No, pa tudi pes.

Če niste zmagali v šovu, ste pa v ljubezni. Zakaj se z Marino niste zaročili v Kmetiji, ko se je za to ponudila priložnost?

Star sem 21 let in še nisem pripravljen na poroko. Najprej je treba narediti kaj zase, potem pa naprej.

Imeti družino so dodatne obveznosti, ki pa si jih zdaj še ne predstavljam.

Finančno sem res neodvisen, saj sem začel delati že kmalu po osnovni šoli, a glede na potrebe, ki jih imam trenutno, denar hitro trošim.

Zakaj zapravite največ denarja?

Zapravljam ga za potovanja. Rad bi videl čim več sveta. In zdaj bi bolj rad potoval, kot pa si ustvaril družino.

Že načrtujete kakšno potovanje?

Najprej grem na novoletni izlet v Novi Sad, a to je bolj zabava za tri dni kot pa potovanje, nato pa počasi sledijo še Španija, Turčija, Tajska … Imam pa vmes še obvezno službo.

V šovu ste razkrili tudi trenutek iz življenja, ki vas je stal otroštvo. Kaj se je dogajalo tiste noči?

S prijatelji smo bili pri meni doma in uživali. Kolega je predlagal, da se gremo peljat z avtom.

Takrat sem bil star 14 let, a sem znal voziti, ker sem se tega naučil od svojega 10 let starejšega brata.

V ovinek sem prehitro pripeljal in nas je vrglo s ceste. Avto je bil totalka, a k sreči smo bili vsi privezani in se je dobro končalo.

To je bila zame velika šola, iz katere sem se veliko naučil. Te napake ne bom več ponovil. Ljudje pri 21 letih divjajo z avtomobili, jaz pa vozim umirjeno in sproščeno.

Naučil sem se vseh kmečkih opravil in spoznal, kako je biti dva meseca brez telefona, ko ne veš, kaj se dogaja doma.

Na posestvu tudi nimaš vsega v izobilju in začneš spoštovati to, kar ti je dano.

Kaj ste najbolj pogrešali?

Rad jem meso, a na posestvu ga ni bilo.

Svinjino smo jedli morda le enkrat.

Če bi na tržnici ponudili govedino, bi jo takoj vzel, tako pa so nam ponujali le piščanca in klobase. Morda sem tudi zaradi tega nekoliko shujšal.

Kaj ste si zaželeli za prvo kosilo po prihodu domov?

K babici sem šel na domače krvavice, nato pa so mi priredili še piknik.

Ste v lokalnem okolju zdaj kaj bolj prepoznavni?

Pred Kmetijo smo se z lokalci le pozdravljali, zdaj pa se želijo vsi z mano pogovarjati in pravijo, da so ponosni name.

Vam prepoznavnost godi?

Ne hodim veliko okrog, saj veliko delam, a v službi vsaka nova stranka ve, kdo sem.

Enkrat mi je ena povedala, da sem podoben Lukcu iz Kmetije. Sem ji rekel: Ja, to mi pa veliko ljudi reče.