Zanimivo

Kako se pravilno ljubiti z moškim - vodič za leto 2019

Objavil: pokukajsi | 21.11.2019

Mislite, da zares obstaja ženska, ki ima veliko sreče v ljubezni?

 

 

Mnogo naj bi bilo tudi takih, ki bi pogosto izgubile svoje partnerje in zaradi tega posledično imajo tudi slaba razmerja.

Mislite, da gre zares za srečo, ki je podobna tistemu dobitku na loteriji?

Moja privlačna in sicer zelo bistroumna prijateljica je verjetno le ena od tistih žensk, ki napačno verjamejo, da je ljubezen vprašanje strategije: ne poklicati za nič na svetu, saj si me bo tako bolj želel, izginiti za nekaj časa, ne razsipavati s tistima dvema besedicama, poskrbeti, da bo čim večkrat ljubosumen, jasno mu pokazati, da sem neodvisna ženska, ki ga v resnici ne potrebuje ...

 

Francoski psihiater Jacques-Antoine Malarewicz pravi:

“Ženska, ki je v ljubezni preračunljiva, v očeh moškega predstavlja le izziv, to pa je tudi vse, saj bo ta moški pripravljen verjeti, da je le ena od njenih žrtev.”

Zakaj smo torej v prvi vrsti sploh preračunljive?

“Razlog sta nezrelost in premajhno samospoštovanje. S tem, ko ženske na različne načine uveljavljajo svojo moč nad moškimi, v resnici izdajajo svoj strah, da bi bile v odnosu podrejene.

Pravzaprav takšne ženske ne verjamejo v enakopravnost med spoloma, saj pogosto izhajajo iz družin, v katerih so matere in babice v ljubezni dejansko trpele in bile v podrejenem položaju,” dodaja Malarewicz.

Hmmm ... Nekoč sem se na vlaku zaklepetala s starejšo gospo, ki mi je rekla, da mladih žensk nikakor več ne razume.

“Svojemu že pokojnemu možu sem takoj, ko sem ugotovila, da si z njim želim ostati za vedno, rekla, da si ne predstavljam življenja brez njega.

To sem storila zato, da bi ugotovila, kaj ta moški do mene čuti in kaj mi je sposoben dati. Ampak to so za današnji čas prevelike besede, ne? Danes ste mlade ženske same sebi dovolj.”

 

 

Vir: Facebook

 

 

Zakaj torej toliko solz?

Tista še vedno očarljiva gospa v poznih šestdesetih mi je priznala, da je s svojimi besedami tudi takrat vsaj malo tvegala, a razlika med nami in njo je, da si je to upala.

Z besedami si je upala jasno izraziti svoje želje. Z njimi je začrtala edini odnos, ki je bil zanjo sprejemljiv.

“Nisem hotela biti le njegova ljubica, saj mi je bil všeč. Zares všeč,” je še dodala.

Danes obvladamo zapletene računalniške programe in ne znamo več speči potice, a naše želje se vsaj v osnovi niso prav dosti spremenile.

Kljub temu smo pripravljene na kompromise, ki nas za milijone svetlobnih let oddaljijo od nas samih.

Obsedene smo s popolnostjo, razmerja nenehno dajemo pod lupo. Podlegle smo statistikam, tabelam, nasvetom.

Nimamo več časa niti za trpljenje. Za to, da bi tu in tam potrpele. Dovolj je že delo in fitnes. Veliko dela in veliko fitnesa.

Ni nam dovolj nekdo, s katerim bi se imele lepo štirideset ali petdeset let. Ne, hočemo partnerja in zakon, ki nas bo v trenutku osrečil.

 

In tista ljubezenska preračunljivost ... So se skupaj s svetom zapletla tudi naša srca?

Smo pozabile biti me same v dobrem in slabem?

Priznati si, da ne bomo nikoli mogle v vsem zadovoljiti moškega in da nas noben moški na tem svetu ne bo nikdar zadovoljil v vsem, še zdaleč ni lahko.

Lahko pa nas osvobodi napačnih predstav in napačnih poti.

 


 

V življenju dveh ljudi, ki se ljubita in spoštujeta, so tri poti.

Vsak človek je svet zase, vsako srce bije po svoje. Pustiti nekomu, da je, kar pač je, pustiti mu dovolj svobode, je izraz velikodušnosti.

Osnovni pogoj za to, da bi dobile veliko, je, da moramo veliko tudi dati.

Če nas skrbi le to, kako ga bomo osvojile in obnorele, se lahko zgodi, da se bomo zapletle v neke vrste egoistično ljubezen, v kateri štejemo le me same, njemu pa se bo hitro posvetilo, da nas njegovo življenje sploh ne zanima.

 

Dati, ne da bi pričakovale nekaj v zameno in tu in tam dati prednost njemu, še zdaleč ne pomeni podrediti se.

Mnoge ženske mislijo, da bi se s tem, ko bi se, nekoliko pogojno rečeno, darovale svojemu moškemu, vrnile v sužnjelastniški red ali uvrstile med gejše.

Neka druga prijateljica, Maja, ki je že od nekdaj prav dolgočasno srečna v ljubezni, pravi:

“Odkar sem poročena, je moj cilj osrečiti svojega moža. Vedno sem bila nekoliko bolj materinska do svojih fantov, ampak zdaj sem pa res presegla samo sebe. Še istega večera, ko sva se spoznala, sem mu rekla, da mu bom vse dni življenja v posteljo prinesla zajtrk in obljubo držim že polni dve leti.

Nekaj najbolj erotičnega zame je, da mu tu in tam zjutraj zlikam njegovo najljubšo srajco in mu zavežem kravato. Če mi doma ne pomaga dovolj, mu to omenim skozi šalo, in se ne prepiram z njim.

To je način, kako ljubim in tega nikakor ne počnem iz strahu, da bi me zapustil, med enim in drugim pa je ogromna razlika. Zaenkrat so bile še vse moje male ‘žrtve’ tisočkrat poplačane. Jaz sem ženska in on moški. Ob njem se počutim varno, on pa je srečen, ker to ve. Čuti se pomembnega in to tudi je.

 

Morda sem takšna, ker moške zares ljubim. Zdi se mi, da to razumejo tudi oni, ko se mi na cesti nasmihajo.

Verjamem, da se dandanes moški počutijo še bolj nerazumljeni od žensk, počutijo se izgubljene v svetu, v katerem so se zamenjale vloge in se izdelujejo parfumi za oba.

Rada jih poslušam in se tu in tam postavim na njihovo stran. Naučila sem se razvozljati njihove geste in njihove besede, ki so pogosto pravi dokazi ljubezni, ki jih ženske niti ne opazijo.

Ženske pričakujejo, da bodo ljubljene na način, ki so si ga zamislile, zato ljubezen pogosto spregledajo.

 


 

Če bi svoje partnerje zares ljubile, bi nehale z nesmiselnimi zahtevami in previsokimi pričakovanji.

Na ta način bi se počutile bolj ljubljene in manj razočarane. Morda je tako prav zato, ker se mnoge ženske ne počutijo vredne ljubezni ...”

Verjetno bo držalo, da ima ta mlada samozavestna ženska, ki ve, kaj hoče, nek poseben dar za to, da vedno znova uspe ustreči sama sebi in tistemu, ki je ob njej. Pri tem pa nikakor ne gre za to, da bi ustregla vsaki moževi kaprici.

Ne. Gre le za mlado žensko, ki priznava razliko med spoloma in ji besedna zveza ‘bitka med spoloma’ ne pomeni prav nič. Za vse to pa je potrebna tudi velika osebnostna zrelost. Peter, Majin mož, pa mi je zaupal svojo plat zgodbe ...

“Ženina skrb me vedno znova gane in mi daje polet. Je ženska, ki me je naučila ljubiti. Neprestano mislim na to, kako bi ji tudi jaz ustregel.

Prej mi ni nikoli padlo na pamet, da bi ženskam kupoval rože ali spodnje perilo. Zdaj se brzdam, da tega ne storim prepogosto. Ko se po drugi ali tretji pijači poslovim od prijateljev, saj se mi mudi domov, slišim, da sem copata.

Tudi njim bi se mudilo domov, če bi jih tam čakala moja žena. Rad poskrbim zanjo. Pripravim ji kopel, v drogeriji si pustim svetovati glede eteričnih olj in soli, prižgem sveče, nato pa ji zdrgnem hrbet in zmasiram stopala.

 

Ljubezen je tudi užitek!

Mislim, da so danes ženske tiste, ki definirajo ljubezenski odnos. Žal moram priznati, da nisem bil jaz tisti, ki je staromodno osvajal svojo bodočo ženo, ampak je bila ona tista, ki mi je že prvi večer obljubila, da mi bo prav vsak dan najinega skupnega življenja v posteljo prinesla zajtrk.

Drug od drugega zahtevava ogromno in verjetno sva tako srečna tudi zato. Pri vsem tem se tako dobro poznava, da se razumeva le s pogledom.

Zaljubljena sva v najino rutino, v najino intimnost, ki se meni osebno zdi zelo seksi. Za ljubezen garava, prav res. A ljubezen je tudi užitek in prepričana sva, da si ga zasluživa. Ker sva, kar sva.”

 

Kako torej ljubiti prav?

Preprosto. Dovolj je dobro poznati sebe in razumeti moškega, ki ga ljubimo. Drugo je posledica prvega.

Drugo je brez prvega nemogoče.

Ženska, ki se dobro pozna in se sprejema takšno, kakršna je, je prav gotovo srečna.

Le srečna in samozavestna ženska lahko osreči svojega moškega. Le razumljen in srečen moški bo ljubezen znal vračati. In obratno.