Zanimivo

Spoznajte mesto, kjer vsak zakon izboljšuje življenje meščanov

Objavil: pokukajsi | 09.10.2019

Ste že slišali za Butan?

 

 

Barve in pridih mistike. V karmin odeti menihi. Čudovite ročno izdelane tkanine tradicionalnih oblačil.

Meglice, ki ovijajo prastara drevesa, porasla s praprotjo. Strahotno globoke grape in pobočja, ki se jih razdrta cesta drži le na nitki.

Lične stavbe z izrezljanim okrasjem. Tišina. In vendar je pogosto še vedno na koncu denar tisto, o čemer po obisku Butana razmišlja turist.

Kako je lahko država, ki je trdno zasidrana na seznamih najbolj revnih, hkrati tudi na tistih, na katerih se ljudje opredeljujejo kot najbolj srečne.

Butan si lahko predstavljate kot roko, stisnjeno v pest, ki z dlanjo navzdol počiva na mizi.

Zgornji del roke, ki se položno vzpenja, je severni sosed Tibet. Izbočeni členki so Himalaja, vdolbine med njimi so butanske doline, ki se strmo spustijo proti nižinam, kjer se začne Indija.

Anekdota pravi, da so butanske meje določali tako, da so z gora spustili kroglico.

 

Vir: Facebook

 

 

Kjer se je ustavila, se je začela Indija. To je država, ki je videti še manjša, kot je v resnici.

Pomanjšujejo jo dih jemljoča veličina Himalaje, na katero se naslanja, ter orjaški sosedi, Kitajska s Tibetom na severu ter Indija na jugu.

Njene prave dimenzije pa zasedajo območje, veliko približno za dve Sloveniji, prebivalcev imajo veliko manj – med sedemsto in osemsto tisoč.


To je država, ki je postala znana predvsem po treh stvareh: ne računajo bruto družbenega proizvoda, ampak družbeno srečo.

Znani so tudi po tem, da so bili neznani: stoletja so prebili osamljeni v geografski odmaknjenosti, ko pa se jim je civilizacija v sredini 20. stoletja začela približevati, so se zaprli v prostovoljno izolacijo.

V oris: leta 1952 te dežele še ni tlačilo nobeno kolo, niti otroški bicikel, kaj šele avtomobil, prvi komercialni let so izvedli leta 1983. Tretja posebnost, po kateri je Butan poznan, pa je izviren »pripust« turistov.



Štirje stebri, devet področij merjenja sreče

V Butanu se vsak po svoje ukvarja z odsotnostjo denarja.

Turistični vodnik Pema je navajal, da je povprečna plača 300 dolarjev, kar pa kaj malo pove o povprečnem dohodku na prebivalca.

Večina je namreč še globoko odvisna od poljedelstva. Njihov način spoprijemanja z gospodarskim napredkom je metoda, imenovana bruto družbena sreča.

Ta temelji na štirih stebrih: trajnostnem razvoju, varstvu ekosistemov, ohranjanju kulturne integritete in dobrem vladanju. Čeprav ima anekdotični prizvok, merjenje sreče prebivalstva pravzaprav niti ni tako eksotično. V marsičem se po svojih ciljih sklada z indeksom človekovega razvoja.

 

Vir: Facebook

 



V pomanjkanju alternativ, se zdi, tudi najbolj ugledna imena svetovne ekonomije vse pogosteje prisluhnejo predavanjem butanskih visokih uradnikov o izkušnji s tem načinom vodenja družbe, tja se je pred kratkim podal celo Joseph Stiglitz. Srečo namreč v Butanu merijo z anketami, ki zajemajo devet področij v življenju sodelujočih, od zdravja do psihološkega zadovoljstva.

Tem analizam kritiki očitajo subjektivnost in nenatančnost; dejstvo pa je, da Butan vsaj v tistem delu, ki ga bolj oblegajo turisti, preprosto ni videti revna država in ljudje ne ubogi.

Zdi se, kakor da so v dolgih letih prostovoljne izolacije vzpostavili delujoč sistem, v katerem denar ne igra enake vloge kot pri nas na zahodu. Tako se tudi le malo menijo za običajne lestvice, ki upoštevajo standardne ekonomske kazalce.

Življenje brez denarja: vse plačaš vnaprej

Tudi turisti se nehote vključijo v življenje brez denarja. Butanci so se namreč odločili za izviren »pripust« obiskovalcev.

Ob pogledu na razdejanje, ki ga lahko povzroči nenadzorovan stampedo najrazličnejših gostov – bližnji primer Nepala –, so se odločili, da bodo vsakemu vnaprej zaračunali za vse, kar si bo ogledal, in po svoje tudi »kulturno škodo«, ki jo bo s tem povzročil. Vsak, ki hoče potovati v Butan, mora vnaprej plačati 250 dolarjev za vsak dan, ki ga bo preživel tam.

Zanimanje je očitno dovolj veliko, da si lahko privoščijo divje podražitve; do konca preteklega leta so računali po 200 dolarjev, od 1. januarja naprej pa kar 50 več – le trekerji plačajo manj. Ta denar se deli: približno polovico ga pobere država in z njim ureja vse tisto, kar turisti »porabljajo«, od obnove samostanov in trdnjav do cest.

Drugo dobi butanska turistična agencija, pri kateri je treba potovanje urediti. S tem denarjem plača turist paket all inclusive: na letališču ga pričakata vodnik in šofer, v ceno so vključene vse namestitve in obroki. Plačati je treba le na primer pivo, če ga želiš ob kosilu namesto čaja. Tako se tudi turist vključi v življenje brez denarja, kajti zapravljati je skoraj nemogoče, razen za spominke.

Ker je denar očitno čas, so potovanja nabita z ogledi in tako redkokdo pomisli, da bi šel po svoje. Kar je velika sreča, kajti vodniki tega ne vidijo radi.

 

Vir: Facebook

 

 

 



Plan je bistven

Za program potovanja se je treba dogovoriti vnaprej, tako kot za vse drugo; ne da se namreč preprosto prikazati na meji.

Aranžma uredi agencija, ki uredi tudi vse potrebno za vizum. Šele na podlagi tega vam prodajo sedež na letalu, legendarnem druk airu.

Pri načrtovanju poti vnaprej priporočam marljivost; splača se pregledati turistične vodnike in ugotoviti, kaj vas res zanima, ker vam bodo drugače uslužno zapolnili dan z obiski dzongov in goemb, trdnjav in budističnih svetišč. Ker pa pri njih vladata urbanistični in arhitekturni red, ki je za nas nepojmljiv, so vsa svetišča skoraj identična, prav tako druge stavbe.

Kar kdo, ki nima v malem prstu vseh detajlov budistične vere, ki bi jih proučeval v vsakem templju posebej, kmalu dojame kot si-videl-enega-si-videl-vse sindrom.

Čas lahko zapolnite tudi z mučenjem vodnika z vprašanji o bruto družbeni sreči, na kar bo verjetno odgovoril s čim, čemur mi na zahodu rečemo floskula, češ da je pravo bogastvo v srcu, ne v denarnici. Ponavadi se nihče ne upa posmehovati tem odgovorom, ker ni prepričan, ali se vodnik norčuje ali pa odgovor res izvira iz globokega budističnega verovanja.

Bohotna in divja narava

Butan je sicer divje lepa država, ampak na drugačen način kot na primer Nepal, zlasti Katmandu, ki v prvi minuti o prihodu napade vse čute obiskovalca. V Kraljevini nevihtnega zmaja je pogosto edini hrup, ki ga je mogoče slišati, vihranje molilnih zastavic, s katerimi je pokrajina prepredena. Reke so videti neustavljive v silnosti svojega potovanja z višav Himalaje, še zlasti divje pa je zelenje. Na tri tisoč metrih se še vedno bohotno razrašča divja džungla, le nekaj sto metrov niže pa osupli turist vidi, da cvetijo jablane. To je na višini našega Triglava. Čeprav je poljedelstvo poglavitna dejavnost, je ljudi tako malo, da je obdelan majhen del površine, veliko pa je tudi območij, ki so preveč neukrotljiva. Nič nenavadnega niso globeli, ki padajo več sto metrov globoko v vznožje pobočij. Mesta so le malo več kot razrasle vasi in le v prestolnici Timpu je mogoče videti vdor tuje kulture – in to deluje moteče. Vse drugo lebdi v blaženem miru, ki ga prekriva veliko nebo in varujejo himalajske svete gore v daljavi.


Vsaka država ima nekaj, kar si obiskovalec zapomni za vse življenje. Zame je to vzpon k Tigrovemu gnezdu, samostanu, ki je čudežno pripet na 900 metrov visoko navpično steno.

Podvig se zdi nemogoč, vendar višino povprečen hodec premaga v približno dveh urah in pol. Prizor na vrhu je omamen.

Nekaj ur pozneje, kakih sto metrov niže, v kafeteriji na sosednjem hribu čaka na mizi kava, ki je ne boš nikoli pozabil.

 

Vir: Facebook

 

 

V pljučih se umiri rahlo pikanje, posledica 3300 metrov nadmorske višine. Nastopi ugodje in prikimaš: »Že zaradi tega je bilo vredno priti.«

Skupina ameriških turistov z majicami agencije Experice of a Lifetime te nezainteresirano pogleda. Takoj pa pride tvoj vodnik, ali morda kaj potrebuješ. V tistem trenutku ne potrebuješ prav ničesar, še najmanj denarnice. Tudi kava je vključena v paket.

Najbolj legendarne iz Butana

V državi ni niti enega semaforja. V glavnem mestu so sicer enega postavili, a kmalu odstranili, ker se jim je zdel preveč neoseben. Zdaj na edinem omembe vrednem križišču v Timpuju promet z baletnimi gibi znova usmerja policist, ki stoji v nekakšni vrtni uti.

Kajenje v javnosti je kaznivo dejanje, ki bi vas načeloma pripeljalo v zapor. Ampak zdi se, da strogost glede tega zakona popušča, saj kakor pravi vodnik, te zaprejo šele po tretjem resnem opominu.

Nacionalna žival je takin, res čuden prežvekovalec, na pogled takšen, kot bi bil sestavljen iz več nekompatibilnih živali.

Ustvaril ga je menda ljudski junak, Božanski norec, ko je spojil kosti koze in krave.

Ta je imel tudi sicer nenavadne metode, kot budistični svečenik je spreobračal predvsem s penisom.

Menda je spreobrnil 5000 žensk. V Butanu se ga spominjajo s številnimi slikami penisov na hišah in drugimi ustreznimi dekoracijami. Po današnjih standardih je bil popolnoma nor.

Prejšnji kralj je imel štiri žene – sestre. Večkrat je tudi slišati, da je strasten kadilec.

Pokvarjeni turisti širijo govorice, da imajo v Butanu najslabšo hrano na svetu. Trikrat na dan jedo emadatse, dušene zelene čilije s sirom.

Čisto sprejemljive. Za zahodni okus je malo tuj svinjski špeh brez kanca mesa, narezan na velikodušne kose in tudi začinjen s čilijem.

Na cesti najpogosteje srečate indijske tate nano, za turiste pa imajo bleščeče hyundai santa feje.

Ko je umrl lama, ki ga slavijo kot človeka, ki je Butan združil v eno državo, so to prikrivali kar 50 let. Ves ta čas je veljalo, da meditira, redno so mu dostavljali tudi hrano.