Te dni je na Facebook-u obkrožil zapis mame Sare Cinac iz Rogaške Slatine, ki ga je namenila vsem politikom, direktorjem in ostalim na visokih stolčkih v Sloveniji. 

Sara ima namreč 5let staro hčerko Hano, ki ima zelo redek sindrom Miller Dieker. 

Deklica Hana je edina s to diagnozo v Sloveniji.

Zapis Sare, ki ga je objavila na svojem Facebook profilu, najdete spodaj.

Vir: Facebook

˝Spoštovani bodoči župan/ja Rogaške Slatine, ter vsi na visokih stolčkih v Sloveniji!!!!!!

Upam, da ta zapis pride do vas, zaro bomo veseli deljenja, saj nam boste s tem pokazali podporo ob enem pa bom mogoče tudi uslišana. 

Sem Hana Cinac, stara 5 let in pol. 

Imam zelo redek sindrom Miller Dieker in sem s to diagnozo v Sloveniji sama.

Ne sedim, ne govorim, a dosti razumem in pokažem, če mi je kaj všeč- z nasmehom. 

Če se pa ne strinjam pa z jezo in hudobnim pogledom. 

Mami pravi, da mi bere z oči, jaz pa se kar strinjam s tem. 

Živim v Rogaški Slatini, v redni vrtec s spremljevalcem nisem bila sprejeta, saj je to velika odgovornost za vrtec, kljub temu, da bi morala dobiti spremljevalca, ki bi bil samo z menoj.

Razvojni vrtci pa so zelo oddaljeni od mojega doma, a če bi ga obiskovala, bi to visoko ceno razvojnega vrtca plačala moja občina, torej Rogaška Slatina. 

Kar bi v teh letih bila zelo visoka vsota. 

Ker zame ni bilo možnost, sem vsa ta leta 24 ur na dan, bila z mamico doma. 

Moja mami nima boliške, dopusta ali pauze. Je pa vztrajna in borbena-kakor jaz. 

Srečna je z mano, kot jaz z njo, a vseeno si kdaj pa kdaj potiho želiva vsaj nekaj časa zase. 

Zvečer je mami utrujena bolj psihično, sploh če zbolim ali pa je bil za njo pester dan, saj je tu še moj 4-letni bratec. 

Takrat dežura moj ati, ki je delal cel dan od jutra in je utrujen še fizično. 

Ampak veste kaj? Nikoli se nista rada pritoževala, čeprav je težko, ker bom večni dojenček. 

Ta leta so se vsi moji (ati, mami, babice in dedki,...) borili, da moje življenje ne bo tako kratko kot so mi ga zapisali zdravniki. 

Dali so mi namreč le nekaj mesecev, ampak Bog me je poslal in res pravim ljudem v okrilje dal.

Vir: Facebook

Edini od ta ˝višjih˝, ki si je zame prizadeval, da se mi omogoči vrtec z razvojnim oddelkom je moj pediater Matej Slivnik, za kar mu gre velika in ogromna zahvala. Z vrtcem pa žal ni zmogel uspeti sam, je pa vedel že takrat, da je težko 24ur biti v hiši, ko se moja mami še ni zavedala, da bo mogoče kdaj po toliko letih pa to rabila, ker vsak potreuje malo svobode. 

Dr. Slivnik je zame v teh letih ogromno storil in še danes se trudi, ko mu potrkamo na vrata. 

Moji mamici je rekel tudi, da si zasluži medaljo za ta poklic in žrtvovanje. 

Ve kaj smo prestali in ve, kar nas še čaka. 

Ker pa se bliža moj vstop v šolo, po zakonu moram iti, si starši želijo, da imam šolanje na domu, da ostanem v svojem gnezdu topline, ljubezni in varnosti. 

Obenem pa starši naprošajo, da bi nam omogočili pomoč na domu z varstvom, da bi mami kdaj zadihala in prišla nazaj k meni polna energije. Da bova plesali, se smejali, telovadili, uživali in iskali nove poti. 

Zalužim si, da vam je mar, da sem slišana, da se mi omogoči osnovna pravica. 

In ne, ne bomo se selili, kot nam je bilo predlagano on ne, ne bodo me starši dali v zavod, kar je tudi bil predlog a za nas nož v srce. 

Rogaško Slatino omamo radi in radi bi ostali tukaj, zato vas prosimo za osnovno pomoč- to je varstvo na domu. 

Lepo vas pozdravljam z nasmeškom, upanjem ter iskrico v očeh in se veselim pozitivne spremembe. 

Hana Cinac z mamico in atijem.˝

Vir: Sara Cinac Dolšak, Facebook