Ko Bog pride in reče: »Vzemi kovček, čas je da greš«

Bog: Vzemi kovček, čas je, da greš domov...
Človek: Že? Tako hitro? Imel sem še veliko načrtov…
Bog: Žal mi je, ampak čas je.
Človek: Kaj je v tem kovčku?
Bog: To, kar ti pripada.
Človek: Kar mi pripada? Misliš moje stvari… obleke… denar…
Bog: Te stvari niso bile nikdar tvoje, le v najemu si jih imel.
Človek: So to mogoče moji spomini?
Bog: Ne, ti pripadajo Času.
Človek: Ali so to moji talenti?
Bog: Ne. Ti pripadajo svetu.
Človek: Ali so to moji prijatelji in družina?
Bog: Ne, sin moj. Oni pripadajo Poti, po kateri si hodil.
Človek: So to moja žena in otroci?
Bog: Ne. Oni pripadajo tvojemu Srcu.
Človek: Potem je to morda moje telo.
Bog: Ne. Ne… Telo pripada zemlji, prahu.
Človek: Potem je to gotovo moja Duša?
Bog: Motiš se. Tvoja Duša pripada meni.

Nato je človek v solzah in strahu vzel kovček iz Božje roke in ga odpre.
Notri pa...prazen!

Človek zlomljenega srca, po licu mu tečejo solze. Vpraša Boga: Nikoli ni bilo nič mojega?

Bog: Tako, nič nikoli ni bilo tvojega.

Človek: Kako? Ničesar?

Bog: Tvoji TRENUTKI. Vsak trenutek, ki si ga živel, je bil tvoj.

Človek se je spomnil, rojstev, rojstnih dni, presenečenj ki jih je dal. Poljubov, dotikov, ki jih poklonil. Pomoči, ki jo je dal in dobil.

Zato ustvarjajmo nepozabne trenutke vsak dan...