Sanje, upi, načrti. Nič ni preveč mrtvo za Jezusa, niti predaleč, da bi oživilo. Njemu je to mogoče! 

Bog lahko obudi v življenje vse, od česar ste obupali. Vsi poznamo zgodbo iz Evangelija po Marku, poglavje 5, o Jairu, obupanem voditelju sinagoge, ki je prosil Jezusa, naj ozdravi njegovo hčer.

Dvanajstletna hčerka je bila nevarno blizu smrti, in Jair je Kristusa goreče rotil, naj pride v njegovo hišo in položi roke nanjo.

Jezus se je strinjal, da gre z njim, toda na poti se je moral ustaviti. Ko se je ustavil zaradi krvave žene, ki se je dotaknila roba njegovega oblačila (Mr 5,25-34), je prišel sel s tragično novico, da je Jairova hči umrla (Mr 5,35).

"Ne boj se, le verjemi!" Jairovo srce je bilo premagano od žalosti in verjetno je pomislil: "Ko bi le prispeli pravočasno. Zdaj je prepozno, hčerke ni več!" Toda Jezus ga je pomiril: "Ne boj se! Samo verjemi" (Mr 5:36).

Nadaljevali so proti Jairovi hiši in ko so se približali posestvu, so slišali glasen jok in stokanje.

Jairova družina in sosedje so glasno žalovali. Predstavljajte si ta prizor: Bog v mesu, Stvarnik vesolja, je prihajal z vso svojo močjo, da bi naredil nepredstavljivo, vendar so žalujoči jokali v njegovi prisotnosti.

Skratka, pričali so: "Bog lahko pomaga le, dokler je še upanje. Toda ko vse življenje mine, ga ni treba klicati; niti On ne more vzpostaviti takega stanja."

Koliko kristjanov danes ne kliče več Gospoda, ker mislijo, da je njihov problem brezupen? Sanje poteptane? Jezus je grajal takšno nevero, ko je rekel jokajoči množici v Jairovem domu: "Zakaj hrupite in jokate? Otrok ni umrl, ampak spi" (Mr 5,39).

Izjavil je: "Ta situacija ni to, kar vidite ali mislite. Mislite, da je vse upanje izginilo, vendar vam pravim, da je prišlo do obnove." Nato je odšel v dekličino sobo in z enim majhnim stavkom obudil otroka v življenje (Mr 5:41).

Ta zgodba iz Markovega evangelija kaže, da ni nič preveč mrtvo ali predaleč, da bi Jezus ne mogel obuditi življenja.

Obupali ste nad sanjami, upami.

V naši kulturi je mindset tak, da so ljudje že zdavnaj prenehali verjeti, prenehali prositi. Ter iz tega tudi prenehali iskati, ter trkati na Božja vrata. Tako so bili tudi naučeni, ker niso zaupali dovolj dolgo.

On pa pravi: "Zaupajte vame, da bom rešil vaš problem. Zame ni nikoli prepozno. Samo verjemite, prosite, trkajte in iščite".