Na Veliki petek se je zgodil največji upor v zgodovini človeštva in Zemlje, ki velikokrat traja še danes. 

Nikoli ni bilo manj Boga v človeku, dragi bratje, kot danes; nikoli manj Boga na Zemlji kot danes.

Danes se je vse zlo naselilo v telo človeka, da bi Boga izgnalo iz telesa. Danes se je ves pekel preselil na Zemljo. Današnji padec človeka je neskončno večji od prvega padca; takrat je človek odpadel od Boga, danes je razpelo Boga, obsodilo Boga, ki ljubi in je Ljubezen.

Križ - najbolj sramotno darilo, smo podarili tistemu, ki nam je podaril večno slavo. Gobavec, On te je očistil gobavosti, zakaj mu torej daruješ križ? Slepec, On ti je odprl oči, zakaj torej narediš križ in ga razpneš nanj? Mrtvec, On te je obudil iz groba, zakaj torej Njega pošlješ v svoj grob? Z dobro novico je Jezus prišel, da ti je Kraljestvo na dosegu roke, pa zavračaš odnos z Njim.

Pohlep po denarju, po imetju tega sveta ga je ubilo. Juda ga je poslal na križ, ker je raje imel 30 srebrnikov. V vsakem izmed nas je kdaj Juda.

Poslušajte, kaj pravi priča: takrat so Mu pljuvali v obraz; ga tepli, v Njegov obraz. Ker je prinašal sporočilo Ljubezni. Pljuvali so ga v obraz, obraz ki je ustvaril vsa ozvezdja, vso vesolje.

Kot danes je takrat bila prava komedija slepih, ki ne vidijo.

Ko so ljudje končali svojo komedijo z Bogom, ko so utihnili - vesolje je spregovorilo, kamni so spregovorili: in pokazali so se občutljivejši od ljudi, občutljivejši za bolečino Kristusovo. In sonce je spregovorilo: zaradi sramu je umaknilo svojo svetlobo s grozne naše planete.

Svetloba se je sramovala tistega, česar so se ljudje veselili. 

Nič se ni spremenilo do danes, danes je Bog posmehovan, zaničevan, narobe razumljen, ter zanikan da obstaja. 

Resnica pa se širi naprej, luč, On pa vztraja z nami, ki smo ga ubili. S tistimi, ki ga zanikajo, s tistimi, ki ga križajo. Še vedno vztraja z njimi in nami. 

Če si Kristusov, štej se za smetišče sveta, po katerem vsi stopajo, kot so stopali po Kristusu. Ko te preklinjajo - blagoslavljaj, ko te mlatijo - odpusti; ko te sovražijo - ljubi.

To je pot zmage; pot, ki jo je enkrat za vselej utrl Gospod Jezus; ki skozi trpljenje vodi v vstajenje.

Mi smo na tej poti, na edini poti, ki se konča z vstajenjem, če blagoslavljamo tiste, ki nas preklinjajo, če delamo dobro tistim, ki nas sovražijo, če ljubimo svoje sovražnike, če se zlu upiramo z dobrim, če se ne jezimo, ko nas žalijo, če molimo, ko nas preklinjajo, če z molitvijo prenašamo, ko na nas pljujejo.

Zagotovo smo na poti, ki se konča s triumfalno zmago nad smrtjo, če tudi takrat, ko nas križajo, molimo za svoje mučitelje z molitvijo Kristusa: "Oče, odpusti jim, kajti ne vedo, kaj delajo." Amen.