Zanimivo

Njenega sinčka niso povabili na rojstni dan, napisala jim je javno pismo

09.04.2017

Zgodba, ki je v trenutku obkrožila svet.

 


 

Mamica 8 letnega dečka Sawyer-ja, Jennifer Kiss-Engele, je bila ogorčena potem, ko njenega sina niso povabili na rojstni dan njegovega sošolca. Sawyer trpi za Downovim sindromom, starši njegovega sošolca pa so povabila prav vse iz razreda, le Sawyer ni dobil vabila. Mamica je napisala odprto pismo in ga delila na družabnih omrežij in v trenutku dobila podporo praktično celega sveta, tudi našo. Poglejte, kaj je zapisala.

 

 

 

“Hi,

 

Vem da se ne poznamo dobro, ampak moj sin Sawyer in vaš sin obiskujeta isti razred. Vaš sin je pred kratkim praznoval rojstni dan, vabila so dobili vsi sošolci, z izjemo mojega sina, Sawyer-ja.

 

Kot prvo, morate razumeti, da ne pričakujemo vabila na vsak rojstni dan. Tudi ko je svojega praznoval moj sin, nismo povabili vseh, le nekaj najbližnjih prijateljev. Bilo je po božiču in odločili smo se imeti majhno zabavo. Ampak v vašem primeru zgodba ni enaka, vi ste povabili vse njegove sošolce, le mojega sina ne. In z zagotovostjo vem, da to ni zaradi tega, da moj sin nebi bil zabaven, da bi bil zloben. Srečnejšega in zabavnejšega fanta ne najdete z lahkoto. In z zagotovostjo tudi trdim, da ni težava v tem, da se moj in vaš sin nebi razumela, ravno nasprotno. Sawyer mi večkrat omeni njegovo ime in o tem kako rad je v njegovi družbi.

Vem da je edini razlog, da moj sin ni dobil povabila ta, da ima Downov sindrom. Žal mi je, da niste dovolj poučeni o tej bolezni. Če bi vedeli več, bi moj sin z zagotovostjo dobil povabilo. Nisem jezna na vas, nikakor nisem, ravno nasprotno. MIslim, da je to dobra priložnost, da bolje spoznate mojega sina. Veste, imeti Downov sindrom ne pomeni, da si ne želiš imeti prijateljev. Še najmanj pa to pomeni, da nimaš čustev. Imaš jih, moj sin jih ima. Ne pomeni, da nočeš hoditi na rojstnodnevne zabave, ljudje z Downovim sindromom želijo iste stvari kot zdravi otroci. Želijo si stika z ljudmi, želijo občutiti ljubezen, sodelovati, želijo živeti. Res je, včasih je težko razumeti mojega sina. Ima bolezen. Težko je. Ampak ljubezen in nasmeji, ki mi jih vrača, prekosijo vse to.

 

Rada bi vam sporočila, da sem sama bila ista. Prestrašena, neinformirana o Downovem sindromu preden sem dobila sina. Ko sem ga dobila, pa me je skrbelo, da se moj drugi otrok ne bo znal ali hotel povezati z njim. Ampak motila sem se. Zdaj je ravno nasprotno, moja otroka sta bolj povezana od marsikaterih bratov in sester. Ne bojita se pomagati en drugemu in naučila sta se ne prezirati nekoga, ki ga ne razumeta popolnoma oziroma ki je drugačen. Naučila sta se spoštovati drugačnost.

Kot starši, želimo da so naši otroci deležni ljubezni, da imajo prijatelje, da niso odklopljeni od družbe. In dobro vemo, da pobirajo vzorce svojih staršev, saj sami še ne razumejo vsega popolnoma. Ampak nekega dne bodo. In takrat bodo spoznali tudi naše napake.

 

Prosim vedite, da sem tukaj, pripravljena na pogovor. Mogoče sem izpadla malce napadalno, ampak nisem strahopetna. Vem da vsi delamo napake, ampak moramo si jih priznati.

 

Hvala,

 

Jennifer, Sawyer-jeva mama